„Otkri se, Pepič!“, znala je reči vdovica Miloša Sabola svojemu sinu vsigdar kulikogoder puti koj stranjski čes selo je prehađal. I Pepič se je vsakiput otkril ter tak navčil se je proti vsakomu človeku, bil on zvišen ali prost človek, vsigdar prijatelen i poslužljiv biti.
Drugi pako mužeki onoga istoga sela bili su nevljudni i to prez razluke tak mladi, kak i stari, kaj se segurno za nikoga ne pristoji.
Vljudnost je lehka stvar, ona nas nikaj ne stoji, pak vendar nas z vsemi ljudi sprijateljuje. Nevljudnake nigdo nema rad, vsaki se ih rad vugiblje i zameče, akoprem su morebiti i bogati. Oni se z lepše imenom nazivaju živičnjaki, neoptesanci itd. Prijatelsko držanje i postrešljivost je ključ z kojem si vseh vredneh ljudih srca otpiramo.
Ako je koj stranjski gospon došel vu selo, tak bil je Pepič vsigdar prvi koj ga lepo čedno je pozdravil i njemu se dostojno naklonil, ostali pako muži stali su cepom i nesu hoteli kape ali škrljake iz glav iznimati.
Ako se je gda koj stranjski pri njih za pravi put opitaval, tak na mesto da bi mu bili odgovorili ali mu put pokazali, stali su kakti gluhi i nemi i jeden drugoga pogledavali ali se pak iz njega zesmehavali jesu i zijali vu njega kak i teliči vu nova vrata. Pepič pako je taki priskočil i na pitanje odgovoril ter njega na pravi put sprevodil da ne bi morebiti kud bludil zaradi česa vsaki mu se je zahvalil i vu to ime nigdar nikaj od nikoga ni hotel vzeti.
To se je njegovoj majki, koja akoprem prosta, vendar pametna i razumna žena je bila, osebujnem načinom dopalo i rekla je: „Prav činiš, sinko, ar ako naš milostivni Cesar pozdravlja vsakoga najpriprostešega zmed svojeh podložnikov, zakaj ne bi to isto i muž včinil? I ako idem čez selo kakvo gde su ljudi nevlagodni i nevljudni koji nikoga pozdravljati niti nikomu poslužni biti nečeju, onda si mislim: ʽOvde idu ljudi k volom v navuk, osel pako je njihov navučitel.ʼ“
Ali kaj se je za nekoj čas dogodilo?
Pepič šesnajst let star bil je, tak velik i jak da je za vsako delo bil prikladen, navadno pako hodil je po težačkem delu ter si tak služil kruh kojega on z materjum svojum verno je deljil. Zaradi svoje pako vljudnosti bil je vsem drag i povoljen.
Jednu nedelju po poldan sedel je Pepič jošče z nekojemi mužmi pred oštariju, poleg ceste i, nut, došel je putem ovem šečuč nekoj stari gospon iz varaša kojega kad bi bil zagledal jeden pijani muž, zdigne se i ide tomu istomu gosponu naproti ter mrsko kunuč i psujuč silil ga je da bi naj z njim na cesti plesal. To videči i čujuči muži koji su z Pepičem pred oštarijum sedeli, počeli su se vsi skupa rozgotom smejati, niti jednomu ni došlo na pamet da bi stranjskoga gospona od ovoga nepriličnoga ožeruha bil obranil, jedini Pepič skoči se gore i odrine pijanca na stran, pak otpelja gospona k plebanušu k kojem ravno bil je nakanil iti.
Za čas došle su dve kočije pune vsakojačke gospode. Muži kakti k klupjami prikovani ostali su sedeč i zijajuč kak da bi njim kučije z konji skupa vu vusta vleznuti morali. Teda negda domisli se jeden zmed njih i veli: „Dečaki, ja ne bi vnogo rekel da to nesu naša zemeljska gospoda koja se na imanje dopeljala jesu!“ Na to se jeden za drugem je pričel stajati, kape iz glave iznimati akoprem obodvoje kočije vre zdavna mimo prešle jesu ter malo kaj vre pred grad nesu došle, onda se za njimi otpravili jesu i iz dalka stoječi, zadebavali su je li ne bi kaj videti ali čuti mogli.
I na jeden put zagledali su vu grad idučega onoga staroga gospona kojega sprevađal je plebanuš, vuz njega pako išel je Pepič. Ov stari gospon bil je njihov zemeljski gospon koj po dokončaneh višeletneh taborih povrnul se je na svoja imanja.
On je vljudnoga Pepiča taki pri sebi zadržal i opravivši ga čisto iz nova, načinil ga je za svojega komornika. Pepič pako, koj se vsem i vsakomu prilagoditi je znal, po svojoj vljudnosti i postrežljivosti vseh srca sebi nagnjena je včinil. Ali i njegov gospon videči njegovu vernost i pridnost, vsu zaufanost svoju vu njega je postavil i imenuval ga je za ravnitela vseh svojeh imanj i kaj više: njegov gospon vu zadnjoj svoje volje odluki zapisal mu je nekuliko stotin penez i jedno celo selo.
Kesneše je se Pepič oženil i bil je dober gospodar i postal je vu kratekem času v celem selu najbogateši. Ovu sreču ishodila mu je njegova vljudnost i postrežljivost, kaj isto vsem mužem je bilo znano i zato od onoga časa priganjali su svu decu k vljudnosti ar mislili su si ako im ne bude hasnela, ne bude im niti škodela. I budu se končemar hvalila da znaju pošteno.
I od vezda, ako se je morebiti jošče gde koj proščak med dečaki nahađal, tak su vsi na njega, kak majka Pepičeva, kričala: „Otkri se, Pepič!“ I kruto vnogo je hasnilo.
Leto po Kristuševem narođenju 1521. vu stanovitem Anakonijanske hercegovine selu živeli su dva kruto siromaški tovaruši koji su jednoga samo sina imali po imenu Feliks. Ov dečarec, akoprem osebujno dobre glave je bil, vendar pokehdob su njegvi roditeli zevsema bokčasti bili, moral je namesto škole z ovcami na pašu iti.
Feliksa su njegovi roditeli zmir opominjali da naj bude proti vsem ljudem vlagoden, poslužljiv i prijatelski. Ostali pako iz sela dečaki jesu zametavali siromaškoga Feliksa i bili su proti njemu jako nevljudni.
Jednoč kada bi Feliks svoju čredu bil čuval, došel je nekoj frater i prosil da bi mu koj zmed njih čes šumu put pokazal. I kajti je zločesto vreme bilo, tak su mu drugi dečki poleg svoje navade nevljudnosti vse jeden za drugem odgovarjali: „Ja nejdem.“ Jedini Feliks izišel je van i pozdravil kak se je pristojalo druhovnoga oca ter mu se je ponudil čes šumu za vođu.
Frater iduči z Feliksom, spoznal je iz pametneh njegoveh odgovorov njegov velik i otprt razum zbog česa njega z sobum je otpeljal v klošter ter z privolenjem svojeh roditelov bil je v red prijet.
Feliks vu kloštru buduči, vučil se je marljivo i akoprem čes nekuliko let zmed vseh vu kloštru najvučeneši je postal, vendar se nigdar ni zvrhu drugeh zvišaval, nego ostal je zmir jednako ponizen, prijatelski i postrešljiv zaradi česa njega vsi preštimavali i radi jesu imali ter zmir iz menjšeh na vekše časti podigavan, postavljen je biškupom i zadnjič kardinalom. Na pokonec konca, po smrti Gregura XIII. pape, bil je mesto njega dan 24i travna leto 1585. za papu izebran i pod imenom Šikstuša V (Sixtus V.) ravnal je svetu Krščansko-katoličansku cirkvu z najvekšum mudrostjum i odičenostjum.
Ovo pripečenje vuči nas ipak kak nam višeputi mala kakva prilika najvekšu sreču ishoditi more i kak vljudnost je najosebujneši način kojem se vsem ljudem prijetne včiniti moremo.
Vre pako vljudnost ne stoji samo vu tom ako se človek rad otkriva ter gliboko i čedno naklanja, nego navlastito vu tom ako smo proti vsakomu človeku prijatelski, ako se nečedneh govorenj habamo ter ako smo vsigdar pripravni bližnjemu našemu dragovoljno poslužiti.
Dečaki, spomenete se iz Pepičevoga otkrivanja! Vi pako, roditeli, opominjajte vašu decu na vljudnost ter im z dobrum peldum naprvo hodete! (Danica zagrebečka 1838: 66–72)
Čudnovita pelda dečinske ljubavi
Nekoj veliki ladavec je stanovitu ženu, koja je drugač dobroga roda bila, zbog nekakve pregreške na smrt opsudil i vuze poglavaru zapovedal da se ima prez odvlačenja pogubiti. Ovaj hoteči se ovoj siromaški ženi smiluvati, nakanil je nju rajši z gladom skončati pokehdob je ov krvolok štimal da takvu smrt bi leglje bilo podnesti. Ova ista žena je imala kčer kojoj je bilo dopuščeno vsaki dan k materi svojoj dohađati, ništarmanje vendar je nju vsigdar prvlje dal marljivo obiskati ne bi li morebiti kakvu hranu za mater pri sebi imala. Kad bi anda vre tuliko dnevov bilo minulo da ona naravskem načinom od glada bi bila morala poginuti, zeznal je ov krvolok da ona jošče žive i je pri dobri jakosti. Začudil se je anda nad takvem retkem pripečenjem. Kajti je pako vendar štimal da je bil od kčere prevkanjen, tak je zapovedal da se na nju bolje pazi ar ona vu tem času je kakvu takvu hranu morala dobivati pokehdob to ni moguče da bi ona prez vsake hrane tak dugo živela. Kad bi anda primerom ove zapovedi stražani na kčer k materi dohađajuču bili bolje pazili, zapazili su zadnjič da mati kakti malo dete svoju kčer cica ar kči kratek čas predi je bila porodila. Veliki ladavec kad bi ovo bil začul, začudil se je nad tulikum dečinskum ljubavjum. Zatem je zapovedal da se mati kčeri za dar tulike dečinske ljubavi prikaže i prosta oditi pušča. (Danica zagrebečka 1843: 43)